NA TRIGLAV PEŠ, NAZAJ S PADALOM
Sreda, 2. septembra, 1992. Povabljen sem na razstavo pokojnega slovenskega slikarja Tineta Gorjupa, ki jo prireja galerija Zala iz Ko-mende. Ob 16. 30 se iz Trstenika, ene najbolj pravljičnih slovenkih va-sic, odpeljem na pot in zraven povabim še prijatelja Dušana Močnika. Okoli 18. ure prispeva v Ljubljano. Razstava v Vorančevi knjižnici je čudovita. Res, krasen večer! In spoznal sem nekaj novih ljudi…Na poti domov se ustaviva v gostilni Jurček. Premlevava to in ono, ne-kajkrat nazdraviva in zjutraj, 3. septembra, ob 1.25 se odločiva za…odhod na Triglav! “Prav,” sem rekel: “Ti boš moj šerpa, ker s seboj vzamem padalo! Pa še harmoniko!” “Ni problema. Greva!”, se je strinjal Dušan. Peljeva se do njegovega doma. Kmalu je kot pravi planinec stal pred mano z velikim nahrbtnikom: “Greva?” “Ja, greva!”, mu še enkrat potrdim, čeprav še vedno nisem mogel dojeti, da je Dušan tako vztrajen pri skoraj šestdesetih letih. Zapeljeva se do Trstenika, da še sam vzamem nekaj najnujnejših stvari. “Dušan, naj vzamem har-moniko?” “Seveda!”, mi zakliče. Potem še fotoaparat, pa…vse skupaj zmečem v nahrbtnik, ki je že tako prepoln. Odpeljeva se, jaz pa še vedno ne verjamem, da greva na Triglav. Na Pokljuki parkirava. “Gre-va!”, spodbudno zakliče Dušan. “Kam? Počakaj, da se preoblečem!” Oblečem pumparice, dve številki preveike. Iz prtljažnika vzamem še čevlje, padalske seveda, ter veliki nahrbtnik s padalom in vso ostalo opremo. Zgrabi me prava panika, saj je ura šele štiri zjutraj, pa temno kot v rogu! “Ja, Dušan, pojdiva!” Hodiva. Dušan z baterijo sveti malo pred sabo, jaz hodim za njim in kar na lepem sem začel dojemati, da bo stvar resna. Še posebej, ker je teža nahrbnika po uri hoda vse večja. Znojim se kot v savni, Dušan pa kar nadaljuje, a govori vse manj. Po dveh urah hoda res ni bilo več lahko dihati in odločiva se, da se usedeva. Moker kot miš razišljam, da se lahko prehladim. In nadaljujeva…že se dani, ko se pot prične še bolj vzpenjati. “Dober dan bo!”, mi govori prijatelj. “Ja, čutim! In nazaj bom poletel!” “Ampak najprej je treba priti na Triglav! Potem pa se odloči, če boš poletel. Pot je še dolga,” mi govori. Ko prideva do Vodnikove koče, se prvič zares ustaviva. Povabim ga na topel zajtrk – dva jajčka na oko in vroč čaj. Komaj pogoltnem zadnji grižjaj in spijem čaj, me že spet preganja: “Greva, Miro!” Ubogam ga. Hodiva. Dolgo ne spregovorim, on pa me tolaži: “Poglej, tamle gor je Kredarica!” “Meni se zdi blizu,” mu odgovorim za šalo. “No ja, kašni dve uri dobrega tempa,” je odgovoril. “Poglej, Miro, tale je pa pravi!”, mi še pokaže nekoga, ki s smučarskimi palicami v rokah teče proti nama. “Saj je čisto ponorel,” mu rečem. “Ah, ne, samo dobro kondicijo ima!”, mi odvrne. Pozdravimo se, nato pa ga lahko še nekaj časa opazujeva, preden izgine za skalami…
Pot se spet prične strmo dvigati. Sopel sem in lezel za prijateljem. Tudi Dušanu se napor pozna na obrazu. Malo kasneje srečava par planincev: “Zdravo!” “Zdravo! Kako lep dan bo!”, odgovarjam, čeprav nisem ravno prepričan, da je bilo namenjeno meni. Vprašam jih še po bližnjici za Kredarico. “Najprej pojdita na Planiko,” nama nekdo svetuje,” tu blizu je, potem bosta pa kmalu na vrhu.” Zahvalim se in gledam za njimi. Razdalja je vse večja in ko že izginejo za nekim ovinkom, me kolega napade: “Pa kaj sprašuješ neumnosti, ko vendar vem, kje se gre! “ “No, Dušan, greva tu, kjer je bliže,” ga prepričujem. Malo se še obotavlja, nato pa se le odločiva za bližnjico. Hodiva kot obsedena, sonce že pošteno pripeka, čeprav je ura šele osem zjutraj. Vzpon je težak, prijatelj prične godrnjati: “Vse si pokvaril! Pot je tukaj daljša! A ti sploh veš, kje je Kredarica?” Vedno težje je bilo. Kar mešalo se mi je že od naraščajoče teže nahrbtnika. Zopet srečanje, tokrat dva starejša planinca, mož in najverjetneje njegova žena. Oba pri šestdesetih, šarmantna, da bi ju človek gledal in gledal…pozdravimo se, spregovo-rimo nekaj besed. Zopet vprašam, če je do Planike še daleč. Sedaj sem že vedel, da sva na napačni poti in da do Kredarice sploh ne 115bova prišla. A glej, kot v sanjah zaslišim gospo, ki v nasmehu pravi: “Deset minut hoda, pa sta na Planiki.” Nato počasi, z varnim korakom odideta v dolino, midva pa spet navzgor. Vedno hujši vzpon! Sopem in se sprašujem ali naj vendarle malo počivava. Oddahneva si, nato pa korak za korakom napredujeva proti vrhu. Oh, da bi čimprej zagledal Planiko! Še malo, dvesto metrov…Komaj, komaj zlezem čez prag v prostor.
“Dober dan!”, glasno pozdravim, kot da sem poln moči. “Imate kaj čaja?” Ko sva se malo okrepčala in sem nekaj zaigral tudi na fraj-tonarico, je oskrbnica povedala, da pričakujejo teritorialce. Kljub temu sem jo uspel pregovoriti, da sva z Dušanom le dobila dve ležišči za nekaj uric počitka. Z vso težo sem se zvlekel na pograd. Dušana takoj zmanjka in prične smrčati in potem je kmalu zmanjkalo tudi mene… Zbudi me neka zadeva, ki mi švrkne po roki in preko vratu. Skočim pokonci in vidim malo miško, ki jo pobriše v luknjo v podu. Ves šokiran zatulim v spečega Dušana:”Greva, tu so miši! Greva, Dušan, jaz ne morem spati!” Dušan se ne premakne. “Ej, greva!” Tokrat me sliši. “Kakšne miši? Kam greva?” “Ja, a ne slišiš kako praska tam v luknji?” Poslušava. Res je bila miš…
Hitro se oblečem in že drvim po stopnicah navzdol. Ko stopiva na prag koče, kar padeva med teritorialce. Sto vojakov pa še štirje konji ali mule. Ker je ura že eno popoldne, predlagam malico. Dušan se strinja in zopet golta kot za stavo. Kar zavidam mu! Nekaj malega le spravim vase. Danes res nimam apetita. Naenkrat moram na stranišče, verjetno od strahu, ko gledam vojake, ki se že vzpenjajo na mali Triglav. Sobarico prosim za malo papirja. V zahvalo ji zaupam, da na-meravam poleteti s padalom z vrha Triglava, da imam kar malo treme. “Ja,” pravi, “saj, ko sta vidva spala, je eden letel ravno nad Planiko. “Tule dol”, mi pokaže. Gotovo je letel v Mojstrano. Oh, čudovito! Kar neka nova moč me prevzame. Že razmišljam, če bi kar od Planike poletel. Gledam. žal, prenizko je, da bi se dvignil čez greben do Bo-hinja. Moram na vrh in nič drugače! Še vedno gledam za vojaki, kako počasi drug za drugim plezajo proti mali glavi Triglava.
Tudi midva z Dušanom se odločiva za odhod. Strmo se pričneva vz-penjati za njimi in jih po kakšni uri hoda dohitiva. Tiste zadnje, seveda, kajti prvi so že na mali glavi Triglava. Pot je vedno bolj strma in tu so že prvi klini z varovano žico. Kar dosti moči dobim, ko jih dohitiva. Tedaj nekdo krikne. “Kri!” in res je nekemu od vojakov kri lila kar iz glave. Bil je zelo bled, nudijo mu prvo pomoč. Po desetih minutah, ko mu lepo povijejo glavo, vsi skupaj nadaljujemo vzpon. Nahrbnik s padalom postaja vse težji in težji in strah me je, da se tudi meni kaj ne zgodi. Razmišljam o vrnitvi in po vseh štirih lezem proti mali glavi. Tudi vojaki me sprašujejo ali res mislim poleteti. “Če bodo pravi pogoji,” odgovarjam. Tedaj spoznam vodiča Igorja. Sam je padalec, za sabo ima že šestdeset skokov in leti kakšno leto. Tudi sam se počutim močnega ob misli, da vendarle tudi že letim tri leta, polna skokov, pa tudi padcev, zlomov. To so bogate izkušnje! In nesem naprej tega težkega hudiča! Končno z velikim naporom pridemo na Mali Triglav. Gledam pot, kako se nadaljuje po grebenu. Skoraj ravnina vse do vznožja velikega vrha. Vojaki pustijo nahrbtnike kar na Malem Triglavu ter hodijo drug za drugim po grebenu do vznožja velike glave. Dušan se je izgubil nekje med njimi. Gledam za njim. Prehitevam vojake, kličem Dušana: “Hej, počakaj, žejen sem!” “Ah, boš že vzdržal,” mi odgovarja. Toda, ko se zopet vzpenjamo, je vse težje in težje. žejen in neskončno utrujen se tolažim s tem, da bom nazaj poletel. Pred mano je le še kakih sto metrov vse bolj strme poti…
Končno sem na vrhu! Še korak in tamle se usedem. Oh, kam ko je vse polno vojakov! Vrinem se kar mednje in opazujem, kako se “žegnajo” med sabo. Kdor prvič osvoji Triglav, jih z vrvjo dobi po ta zadnji.”Tudi ti jih dobiš!”, mi že žuga prijatelj. In res se kar postavim, “cvikam”, da bo preveč udaril, ampak Dušan je “fer” in me samo malo z vrvjo. Kako sem srečen! Vsedem se in zgrabim svojo harmoniko. Bom zaigral par komadov! Ko pa pogledam v globino me skoraj mine igrati in mislim le še na polet, ki me čaka. Dobim strašno tremo. Malo hodim naokrog in gledam, kje imam največ možnosti za polet. Hitro ugotovim, da jih skoraj ni, pravzaprav je edina možnost za polet v Bohinj. Preizkusim veter. Rahel vzhodnik je. Ja, ravno pravi! Ravno za Bohinjsko smer! Ampak, saj je tako malo prostora, da sploh ne bom mogel vzleteti! Premišljujem, gledam, tuhtam…Če bi šel tamle od Aljaževega stolpa, malo levo?! V trenutku imam v glavi svoj štart za polet. Iz nahrbtnika pričnem počasi vleči padalo in ostalo opremo. Trema me še bolj zagrabi, hkrati pa se že kar vidim kako lepo odletim, se dvigam…hitro se oblečem in pričnem pripravljati padalo. Vrvice kot zanalašč vse zapentljane, tako, da še na nobenem hribu nisem imel toliko dela s pripravo. Na srečo je pristopil vodnik Igor, tisti padalec, in mi pomagal “odmotati” vrvice. Fant res obvlada in s skupnimi močmi pripraviva padalo. Še enkrat mi pregleda vse vrvice, previdno položi na kamenje, da se mi ne bi pri štartu kaj zataknilo. Medtem si sam nadenem čelado, pripnem padalo in vse prekontroliram. Tudi Igor me še enkrat opozori na previdnost. Izgleda, da imamo vsi tremo. Vse utihne, Igor mi pomaha, kar naenkrat mi vsi zakričijo: “Srečno!” Ura je nekaj čez peto popoldan. Na hitro si v glavi “odfilmam”svoj štart: “Ko začutim sapo, močno štartam. Samo tri korake, že moram biti v zraku. Pazi, če se ti padalo poruši, takoj desno…” Ko to ponovim, trema mine. Začutim veter, močno štartam, korak, padalo se dvigne, pogledam gor, še korak z desno nogo, in uspel sem! Uspel sem! Lepo me dvigne, kar “zajuckam” od veselja! Še več vriskov zaslišim, pa ploskanje vseh teh vojakov in prijatelja Dušana. Oh, kako sem srečen, najsrečnejši ta trenutek! Pozdravim jih s padalom. Občutkov sploh ni mogoče opisati z besedami! Prvič na Triglavu, poletim…Kakšno doživetje! Uživam vse lepote naših gora. Jadram. Dvigam se in spuščam. Takrat opazim, da sem od same treme pozabil pripeti variometer, toda problemov z višino tako in tako nimam in lepo me drži vse do Bohinja, kjer ob jezeru v Fužinah pris-tanem.
Hvala Bogu, kako mi je bilo vse naklonjeno! Vreme na Triglavu in pogoji za letenje. Najbrž le redki to lahko izkoristijo. Če sam ne bi, ne bi sigurno nikoli več. Šele sedaj se zavedam, kako je bil vzlet s Triglava tvegana zadeva. Ampak kaj morem, če me vedno vleče tja, kjer je najbolj nevarno.
Miroslav Šumnik
PS: Če je kdo od vojakov slučajno slikal moj vzlet, naj mi prosim, pošlje sliko. V nagrado mu bom poklonil original pastel.