Kritika

​Likovni opus Miroslava Šumnika lahko razdelimo v več tematskih in formalno različnih likovnih ciklusov. Želja po javnem likovnem delovanju je v našem avtorju tlela že v mladih letih, likovne spretnosti je poskusil izpopolniti na tečajih, za likovno izobražev​​anje je izkoristil tudi potovanja in obiske tujih galerij in muzejev, sodeloval je na nekaterih skupinskih slikarskih srečanjih. Na prvi samostojni razstavi, ki jo je pripravil sredi osemdesetih let preteklega stoletja, se je zato lahko predstavil z dokaj samosvojo interpretacijo figuralnih in krajinskih motivov, ki so tedaj obvladovali njegov slikarski opus. V ospredju so bili ženski akt, podobe konj in pejsaž, v katerem je posebno pozornost namenil spomenikom ljudskega stavbarstva (kozolci, mlini). Miroslav Šumnik je izbral zahtevno pastelno tehniko, ki pa spretnega likovnika lahko nagradi z nekaterimi samosvojimi učinki, kot so mehki, lirično zveneči barvni nanosi ter vtis prepletanja, prekrivanja in presevanja barvnih plasti.

Miroslav Šumnik se pri omenjenih motivnih sklopih ni opredelil za dosledno realistično ponazoritev motivike, temveč za njegovo povzemajoče zajetje in razpoloženjsko interpretacijo, ki jo razkriva samosvoja, praviloma svetla barvna lestvica. Pri pejsažu izstopa tudi prikaz nenavadnih atmosferskih učinkov. Zanimivo je, da je Miroslav Šumnik tudi za ženski akt in kompozicije s konji izbral podoben odnos do barv in njihovega mešanja z belo, ki je lahko ublažilo celo največje kontraste. Šumnikova barvna paleta ima liričen značaj.
Podobno bi lahko dejali tudi za pristop do slikanja oziroma vrednotenja ženskega akta. Motiv ima praviloma razviden erotični podton, kar je slikar podkrepil tudi z izrecno pozornostjo do ženskega telesa, medtem ko obrazi niso naslikani, saj jih prekrivajo lasje ali pa nežni barvni nanosi, po zaslugi prikaza telesa v gibanju ali različnih pogledov nanj pa so lahko izrinjeni iz vidnega polja … Vendar je erotična komponenta vselej povezana z decentnimi likovnimi poudarki, na primer z zabrisanimi obrisi in navideznimi tančicami, ki objemajo prikazana telesa. Podobno kot za osamele priče nekdanje kmečke arhitekture tudi pri figuralni motiviki lahko opozorimo na njen simbolni podton.

Krajinski motiv na slikarskih delih iz zadnjega obdobja nastopa v novem kontekstu in interpretacijah. Slikarsko stilizacijo posameznih motivnih elementov krajine je Miroslav Šumnik nadomestil z redukcijo predmetnega sveta oziroma z namernim odmišljanjem vseh razvidno pripovednih komponent. Namesto pogledov v izbrani krajinski izsek in skrbnega beleženja njegovih značilnosti se srečujemo z njegovo barvno podobo in temeljnim vtisom. Samo izbor barv in drobni likovni namigi, kot so znamenja, skupki barve, reliefne strukture in druge likovne intervencije, sporočajo, da slike še vedno lahko uvrstimo v krajinski sklop. Vendar slikar tokrat za krajino sluti predvsem Naravo. Na ta način konkretna krajinska motivika prehaja v univerzalno. Isto povedano z njegovimi besedami: »Moja želja je, da bi ljudje začutili povezavo z naravo in uvideli nesmiselnost uničevanja našega planeta. – Zavedanje in opazovanje vsakega trenutka nam lahko ponudi vstop v novo realnost bivanja, ki bo lahkotna, radostna in prijazna do Matere Zemlje.«
Po svojem izhodišču ima novi slikarski postopek predvsem abstraktni značaj. Vendar Miroslav Šumnik s preudarnim razmeščanjem nanosov barve lahko ustvari občutek prostorske globine. Kompozicije, ki jih tvorijo

na prvi pogled nenačrtno razmetani ali samoizoblikovani barvni nanosi in oblike, vsebujejo trdno prostorsko konstrukcijo. Likovne strukture, za katere ne moremo vselej ugotoviti, ali so tam slučajno ali namensko, asociirajo na krajinski ambient oziroma na krajinsko morfologijo ali pa na primer na celo bolj konkretno motivno izhodišče: cvetoči grm ali polje, vihar, ki se je razbesnil v naravi, rečno strugo, temačen gozd. Slike primorajo gledalca, da pri njihovem tolmačenju uporabi lastne izkušnje in domišljijo. Na vrsti kompozicij prevladujoče modro-zeleno barvno polje, ki je v svoje osrčje sprejelo živahne barvne poudarke, opozarja na vodni element. Hkrati je v njem prisoten tudi nebesni pol našega okolja. Ni dvoma, da tovrsten likovni pristop oziroma njegov rezultat lahko povežemo tudi z novo ekološko zavestjo, čeprav je v ospredju slikarjeve pozornosti sproščeno predajanje govorici barv, barvnih nanosov, njihovega prelivanja in odsevanja v očeh opazovalca.

Miroslav Šumnik se načrtno spoprijema z različnimi likovnimi izzivi. Enega izmed njih predstavlja tudi oblikovanje drobnih plastik iz brona in drugih gradiv, pri katerih ga podobno kot pri slikarskem nagovoru zanimajo študije kompozicijsko-prostorskih odnosov in bolj ali manj realistične portretne skice

dr. Damir Globočnik,
umetnostni zgodovinar in likovni kritik